Za prvi elektronski računalnik, ki ga je bilo možno programirati, šteje ENIAC, narejen kot sistem za splošne namene (to pomeni, da je lahko izvajal različne naloge, odvisno od programov).
Za prvi elektronski računalnik, ki ga je bilo možno programirati, šteje ENIAC,
narejen kot sistem za splošne namene (to pomeni, da je lahko izvajal različne
naloge, odvisno od programov). Operaterji sistema so morali biti izredno pazljivi
s programi, ki so jih razvili, saj je bila posledica napake veliko izgubljenega
časa s pregledovanjem perforiranih kartic z informacijami. In programi so morali
biti zelo majhni, saj je bil njegov pomnilnik majhen: imel je 17.468 vakuumskih
cevi s shranjenimi številkami – vsaka cifra je uporabljala 36 cevk.
Kako so se morali počutiti ljudje, ki so upravljali ta sistem? Predstavljam si,
da so se morali počutiti kot biolog za mikroskopom, ki so proučevali vsak delček
podatkov, vsako številko, vsak ukaz, da je ustrezal drobnemu pomnilniku sistema.
|
IBM 5150 - matična plošča |
Kapaciteta in hitrost računalnikov se je začela hitro večati in prvi osebni računalniki
(IBM 5150) so lahko v svojem tranzistorskem pomnilniku shranili 16.384 številk.
Majhno podjetje (v tistem času) Microsoft je razvilo prevajalnik jezika Basic,
ki je zasedal le štiri kilobajte in je bil vključen v ROM tega mikroračunalnika.
Dandanes je videti skoraj neverjetno. Prevajalnik programskega jezika, ki ustreza
tako majhnemu prostoru, je videti kot urbana legenda.
Napredek informacijske tehnologije je omogočil razvoj hitrejših mikroprocesorjev
in zanesljivejših pomnilniških naprav, ki so bile cenejše. Kdo bi si lahko predstavljal
današnje računalnike leta 1981, ko je bil predstavljen prvi IBM-ov PC? Mikroprocesor
s hitrostjo, merjeno v gigahercih, diskom in pomnilnikom, merjenim v gigabajtih
in vse to za četrtino takratne cene.
Toda, kaj so uporabniki pridobili iz vsega tega? Ali vzame kaj manj časa dokončati
preglednico na kateremkoli od današnjih računalnikov kot pred leti s sistemi,
narejenimi za delo z zasloni s svetlo zeleno? Ne veliko. So bolj privlačni, imajo
več fontov, več učinkov… toda niso veliko bolj učinkoviti. Velika večina uporabnikov
ne ve, kaj dela 80 odstotkov funkcij programa za obdelavo besedil, kar pomaga
k temu, da se sprejemajo pisarniški »strokovnjaki« kot heroji, ko učijo nekoga,
kako okrepiti besedo, ne da bi morali iz tipkovnice spustiti svoje prste in uporabiti
miško.
Programska oprema je zrasla in postala kompleksnejša toliko, kot so dopuščali
sistemi. Ta rast se je odrazila v večji rabi virov: pomnilnika, diska, procesorja,
grafične kartice, ipd. Spomnite se znanega dBaseIII, ki je prešel od tega, da
je zasedel nekaj 5,4 inčnih disket do dBase IV, ki se je prenašal na enajstih
disketah!!! Veliko jih je bilo šokiranih zaradi tega razsipavanja disket in prostora.
Ta program se je v veliko primerih uporabljal le za registracijo in poizvedbe
v enostavni podatkovni zbirki. Koliko uporabnikov je uporabljalo sistem poizvedb
SQL, vpet v dBase IV?
Da ne omenjamo operacijskih sistemov. MS-DOS 3.3 je npr. zasedal dve 360 KB disketi,
MS-DOS 6 štiri 1,44 MB diskete (16-krat več), Windows 95 13 disket posebnega formata,
ki so dosegle malo več prostora in se potem za namestitev obrnili na medije CD-ROM.
Windows Vista se prodaja na DVD-jih, medijih, ki lahko shranijo 4,7 GB, to je
več kot 13.000 disket take velikosti, ki so se uporabljale pri MS-DOS 3.3.
Kaj je bila reakcija na to rast? Veliko 'igrač', tridimenzionalni grafični vmesniki,
foto-realistične slike, toda za ceno rabe virov, kot da ne bi bilo jutrišnjega
dne.
In škodljiva programska oprema? Koliko prostora je uporabljal virus Friday 13th? Samo 2 KB pomnilnika, okužene datoteke pa so zrasle za 1.813 bajtov. In črv
Brontok.FT? Bolj kot črv je bil videti kot anakonda, piton. Rabil je 12 megabajtov!
Vse raste: diski, pomnilniki, funkcije operacijskih sistemov… Ali se ne morejo
aplikacije načrtovati, da se skrčijo namesto zrastejo? Digitalna ura ima večjo
sposobnost obdelave informacij kot Apollo XI in ta je dosegel luno!
Da, je možno. Na strani mehanike se raziskuje področje nanotehnologij, da bodo
računalniki zgrajeni na merilu atomov. Za zdaj so to samo eksperimenti, kolesje,
na katerem členi niso nič več kot atomi ali cevčice, prek katerih lahko gre le
molekula. Na področju IT začenjajo brsteti sistemi nanotehnologij. Programi, ki
so navkljub trenutnemu trendu rabe več virov, več pomnilnika in več funkcij, izjemno
lahki in hitri.
Nanoprogrami se lahko načrtujejo za zelo specifične funkcije, kot je prikaz male
ure na zaslonu ali majhne, a 'lepljive' igre. Ali celo za izredno kompleksne funkcije,
kot je Pandin program Nanoscan.
Nanoscan je sistem za iskanje aktivne škodljive programske opreme na računalnikih,
ki je sposoben najti sto in tisoče škodljivih programov, ne da bi moral zasesti
megabajte in gigabajte na sistemu. Z izjemno skrbno načrtovanim sistemom razvoja
in s ciljem doseganja maksimalne funkcionalnosti z minimalno velikostjo lahko
trg končno pozabi na tendenco 'debeljenja' programske opreme.
In kako je to mogoče? Enostavno pozabiti je treba na to, da bo sistem sposoben
ponuditi vse več virov brez omejitev. Tradicionalni programi so se razvijali misleč,
da bodo nameščeni na sistemu, polnem različnih API-jev, ki so bili zelo uporabni
in so ponudili velik razpon funkcij, toda morajo biti nameščeni v pomnilniku,
da se jih lahko uporabi. In vsak program naredi enako. Zato je raba virov rasla
izven nadzora.
Če se razvije praktično samo-obvladovan program, brez 'debele' programske opreme
in z resnično raziskovalnim ter evolucijskim področjem raziskav in razvoja, se
lahko v programski industriji dosežejo impresivni rezultati.
Na obzorju je nova doba, doba nano programske opreme. Mogoče se bomo morali za
namestitev programa za obdelavo besedil ponovno obrniti na 3,5 diskete. Zakaj
ne? To je samo stvar obravnave razvoja programske opreme kot znanosti in ne samo
kot zbirke medsebojno povezanih datotek, ki žrejo vire.
Fernando de la Cuadra
Mednarodni tehnični urednik
Natisni članek 
Pošlji članek 
Dodaj komentar 
Preglej komentarje 
