Natisni članek

Pošlji članek

Dodaj komentar

Preglej komentarje

Plazma ali LCD, to je zdaj vprašanje

Piše: Borut Vodušek

PLAZEMSKI ZASLONI

Ker barve v plazemskih zaslonih generira fosforni premaz v celicah, se ti zasloni ponašajo z zelo dobro in natančno reprodukcijo barv, ki je enakovredna zaslonom CRT (CRT – Cathode Ray Tube), v katerih fosforni premaz na zaslonu vzbuja elektronski snop iz katodne cevi. Zasloni CRT zaradi katodne cevi seveda ne morejo biti tako tanki kot plazemski zasloni in ne morejo imeti tako velikih diagonal, poleg tega pa je elektronski snop v katodni cevi mnogo težje natančno krmiliti kot vsako posamezno celico v plazemskem zaslonu. Plazemski zasloni so zato kljub dokaj visoki ceni kmalu postali zelo priljubljeni kot osrednja komponenta domačega kina in pomenijo za marsikoga še vedno najprimernejši nakup, čeprav jih v zadnjem času izpodrivajo vse bolj dovršeni in vedno večji zasloni LCD.

»Burn in«

»Image retention«

Učinek »burn in« se pogosto zamenjuje za pojav z imenom »image retention«, ki je še vedno prisoten pri vseh plazemskih zaslonih in se kaže tako, da so lahko celice, ki so nekaj časa močno svetile, še vedno bolj svetle od drugih, ko je na zaslonu samo črnina. Tipičen primer so podnapisi filma ali statični statusni prikazovalniki računalniških iger, katerih obrisi ostanejo na zaslonu, ko preklopimo videovhod. Ta pojav je na temnem zaslonu opazen samo v zamračenem prostoru, ko se plazemskemu zaslonu zelo približamo, in se ne vidi ob običajnem ogledu videovsebin, poleg tega pa je po navadi potrebnih samo nekaj minut predvajanja videovsebin, da ti obrisi izginejo za vedno, kar je seveda dokaj odvisno tudi od kakovosti zaslona. Pojava »image retention« in »burn in« sta glavna krivca za to, da plazemski zasloni niso primerni za uporabo v računalništvu, kjer se na monitorju prikazuje več statičnih kot gibljivih podob. 

Poraba energije

Plazemski zasloni so bili dolgo znani po veliki porabi električne energije, vendar je proizvajalcem skozi leta toliko uspelo izpopolniti tehnologijo, da porabi danes običajni plazemski zaslon v povprečju celo nekoliko manj električne energije kot zaslon LCD z enako veliko diagonalo. Plazemski zaslon namreč porabi največ energije takrat, ko prikazuje svetlo sliko, med prikazovanjem temnih kadrov pa se poraba znatno zmanjša, medtem ko žarnica v zaslonu LCD vedno sveti z enako svetilnostjo, če ni vključenega dinamičnega uravnavanja osvetlitve za povečanje kontrasta. Tudi težave s segrevanjem plazemskih zaslonov so danes že preteklost, saj je proizvajalcem tudi to pomanjkljivost uspelo precej odpraviti.

Ločljivost je še vedno največja prepreka, pred katero se znajdejo proizvajalci, ko želijo izdelati manjše plazemske zaslone. Velikosti s plinom napolnjenih celic namreč ni mogoče v nedogled zmanjševati, zato imajo plazemski zasloni z manjšimi diagonalami še vedno precej majhno ločljivost v primerjavi z zasloni LCD, pri katerih ta težava ni tako izrazita. Najmanjši plazemski televizor ima tako trenutno še vedno 32-palčno diagonalo zaslona in največ 1024 x 786 točk ločljivosti, čeprav imajo enako veliki televizorji LCD že 1920 x 1080 točk ločljivosti.

ZASLONI LCD

Pri barvnem zaslonu LCD je vsaka barvna točka na zaslonu sestavljena iz treh celic s tekočimi kristali. Na te kristale krmilno vezje čez prozorne elektrode dovaja električno napetost, pod vplivom katere tekoči kristali spremenijo svojo usmerjenost in prepustijo ali blokirajo svetlobo iz vira osvetlitve, ki je največkrat žarnica CCFL, nameščena za zaslonom. Vsaka od teh treh celic ima pred sabo rdeči, zeleni ali modri barvni filter za obarvanje svetlobe, ki prehaja skozi celico, zato lahko krmilno vezje z dovajanjem različnih ravni napetosti na tekoče kristale v celicah iz teh treh osnovnih barv sestavi barvno točko v poljubni barvi.

Generiranje barvne slike z blokiranjem svetlobe iz vira osvetlitve in uporaba tekočih kristalov, ki ne morejo v trenutku spremeniti svoje usmerjenosti, sta razlog za večino pomanjkljivosti te tehnologije, ki jih proizvajalci tudi pri novejših modelih zaslonov LCD še vedno niso povsem odpravili.

Prikaz črne barve in kontrastno razmerje

Zasloni LCD v osnovi delujejo tako, da ustvarijo sliko z blokiranjem svetlobe iz vira osvetlitve, zato ima veliko modelov še vedno težave s prikazom črne barve in sivinskih odtenkov v temnih kadrih. Proizvajalci poskušajo to pomanjkljivost odpraviti z dinamičnim uravnavanjem osvetlitve, katere jakost se zmanjša, ko je vsebina na zaslonu temnejša, vendar je tak pristop uporaben samo pri gledanju filmov, saj postane spreminjanje ravni osvetlitve med ogledom statičnih slik hitro moteče za gledalca. Čeprav črna barva tudi pri najnovejših zaslonih LCD še vedno ni povsem črna, se je prikaz podrobnosti v temnih kadrih v zadnjih letih bistveno izboljšal prav zaradi uporabe zmogljivih digitalnih procesorjev, ki analizirajo sliko in izboljšajo kontrast v njenih temnih delih. K izboljšanju kontrasta veliko pripomore tudi uporaba diod LED namesto klasične žarnice CCFL kot vir osvetlitve.

Kakovost prikaza barv

Prvotni barvni zasloni LCD so bili znani po slabem prikazu barv, vendar je proizvajalcem z uvedbo novih tehnologij in z digitalnim procesiranjem slike uspelo kakovost prikaza barv današnjih zaslonov znatno izboljšati. Barvni razpon, ki ga lahko zaslon LCD prikaže, je odvisen tudi od kakovosti vira osvetlitve, pri čemer je trenutno najboljše rezultate mogoče doseči z uporabo osvetlitve RGB LED, pri kateri diode treh osnovnih barv LED osvetljujejo barvne filtre v celicah samo s svetlobo v njihovem barvnem spektru, zato so lahko filtri ožji in prepuščajo več svetlobe, pa tudi barve so bolj žive in imajo širši razpon. Današnji zasloni LCD zaradi močnega vira osvetlitve prikazujejo intenzivnejše barve v svetlem okolju kot plazemski zasloni in so zaradi tega primernejši za uporabo v prostorih, ki jih ni mogoče zatemniti.

Slabi vidni koti so že tradicionalna slabost zaslonov LCD, ki je še vedno pogosto prisotna pri računalniških monitorjih LCD, medtem ko je pri televizorjih LCD položaj mnogo boljši, saj se proizvajalci zavedajo, kako pomembna je ta lastnost pri nakupu televizorja, in posvečajo več pozornosti izboljšanju kotne vidljivosti. Čeprav vodoravna kotna vidljivost že nekaj časa ni več prav nič vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave z zmanjšanjem kakovosti prikaza slike ob pogledu iz večjih navpičnih vidnih kotov, še posebno pri manj kakovostnih zaslonih LCD.

Odzivni čas in časovni zamik vhodnega signala

Še ena od večjih pomanjkljivosti zaslonov LCD je njihova odzivnost, saj tekoči kristali ne morejo v trenutku spremeniti svoje usmerjenosti, zato je mogoče pri nekaterih zaslonih LCD med hitrim gibanjem objekta na zaslonu še delček sekunde videti njegove prejšnje obrise, čeprav je že na drugem položaju. Z uvedbo bolj odzivnih tekočih kristalov, višje napetosti za njihovo krmiljenje in dodatno digitalno obdelavo slike so proizvajalci to težavo že skoraj povsem odpravili, vendar se z njo še vedno lahko srečamo med hitrimi scenami, predvsem pri zaslonih nižjega cenovnega ranga. Ta težava je še posebno izstopajoča pri ogledu akcijskih filmov, zato so proizvajalci novejše modele televizorjev LCD začeli opremljati s sto- ali celo dvestoherčno tehnologijo, ki naj bi pripomogla k večji odzivnosti. Ta tehnologija v bistvu med dve zaporedni sliki videosignala vstavlja dodatne, z vgrajenim digitalnim procesorjem generirane slike, ki odpravijo bliskanje v svetlih prizorih in prinašajo bolj gladek prikaz gibanja, vendar ne pripomorejo k večji odzivnosti, kot se oglašuje.

Zaradi zahtevne digitalne obdelave slike se pri mnogih zaslonih LCD pojavlja zamik prikazane slike glede na vhodni signal (input lag), kar je najbolj opazno pri igranju računalniških iger. Kdor misli uporabljati svoj računalniški monitor ali televizor LCD tudi za igranje iger, mora biti pri nakupu pozoren na to lastnost, saj se med hitro streljačino ali dirkačino še kako pozna, če vsebina na zaslonu zaostaja za dejanji igralca.

Komentarji članka