Serija civilization spada med fenomene igričarske industrije. Pot v srca oboževalcev je našla že v prvotni obliki dobrih devetnajst let nazaj. Od takrat se ni bistveno spremenila; osnovni koncept je skozi nove različice ostajal enak, prihajale in odhajale so zgolj podrobnosti ter bonbončki. Kljub temu gre za izjemne igre, ki jim je po zaslugi brezštevilnih zanesenjakov malodane zagotovljena odlična prodaja. Kako je torej mogoče, da bolj ali manj enak špil žanje uspehe že skoraj dve dekadi? Skrivnost leži v premetenem receptu gospoda Sida Meierja. Možak, ki ga mnogi malikujejo kot genija, se je domislil prve prave igričarske droge. Civilizacije so prototip naslovov, od katerih se je skrajnje težko odlepiti in s katerimi po principu »Samo še ta poteza, potem pa spat!« mimogrede dočakaš svit dneva.
Navedeno drži tudi za pravkar prispelo petico. Sid po pričakovanjih ni radikalno spreminjal pristopa. Nasprotno – odstranil je nekatere komplikacije, ki so jih vnesla prejšnja poglavja, in novinko približal srži prvega dela. Tako se vnovič znajdeš v vlogi nesmrtnega, skorajda božanskega poglavarja, katerega naloga je popeljati izbrano ljudstvo iz blatnih kočuric do svetlečih metropol ter svetovne nadvlade. To počneš predvsem tako, da po sprva deviško neraziskanem ozemlju ustanavljaš nova mesta. Naselbine je treba podrobno voditi, usmerjati njihov razvoj in skrbeti za srečo prebivalstva. Nagrade za trud so zlato, naravne dobrine ter visoka produktivnost življa, ki jih nato pretvarjaš v napredek imperija skozi razvejano znanstveno drevo. Pri tem kakopak nisi sam, temveč k enakim ciljem stremi peščica drugih svetovnih voditeljev. Ko se z njimi neizbežno srečaš, pridejo v ospredje diplomatski ter vojaški vidiki igre. S sosednjimi ljudstvi moreš ustvariti vzajemno koristno partnerstvo, se z njimi spečati proti močnejšem nasprotniku ali jih povoziti z neustavljivo armado našpičenih suličarjev. In tako do končne zmage, ki je taka, kot si si pač zamislil. Če si vojskovodja, boš ostale nacije pokoril z bičem in železom, znanstvenik bo prvi izdelal kolonizacijsko vesoljsko ladjo, diplomat bo v Združenih narodih izvoljen za predstavnika planeta, dočim bo kulturnik sosede premamil z neustavljivo privlačnostjo svojega načina življenja. Za vsakogar nekaj. Že razumete, od kod uvodoma omenjena »zasvojljivost«? vsi zagotovo ne, kar je posledica tega, da je težko opisati »gušt« vodenja svojega privatnega sveta. Civilizacijo je preprosto treba izkusiti. Ko tako ob odlični glasbeni podlagi klikaš po svojih mestecih, čakaš na dokončanje pomembnega svetovnega čudeža, obenem pa taktično razpostavljaš vojaške enote ob meji nadležnega soseda, urice minevajo kot minute. Zavoljo do perfekcije spoliranega vmesnika ter vdelane knjižnice znanja so hišniška opravila skrajnje poenostavljena in nemoteča, kar ti daje priložnost za razmislek o dolgoročnih ciljih. »OK, počakam do prihoda tehnologije, ki mi bo dala viteze,« si rečeš. Nato si seveda ne moreš pomagati, da kakega ne bi tudi proizvedel. »Dobro, samo do nasprotnikove meje ga odpeljem.« In znova mine par minut. »Zdaj pa res, to mesto zavzamem, pa konec!« In tako dalje in tako v nedogled. Gospod Meier že ve, zakaj ne spreminja temeljev. Zato, ker preprosto delujejo!
S čim potemtakem petica upravičuje svoj obstoj? Na prvem mestu je prenovljena podoba. Prehod v trirazsežnost je izvedla že štirica, Civ V pa ga nadgrajuje s podporo sodobnim grafičnim knjižnicam DX 10 in 11. Napredek se kaže v vsesplošno privlačnejšem izgledu – z lesketajočo se vodo, razgibanim površjem kontinentov, takoj prepoznavnimi viri dobrin ter čudovitimi mesti. Močno nadgrajen je tudi izgled izboljšav, ki jih gradijo delavci. Smešno špagetasta vozlišča cest in železnic je zamenjala neprimerno prepričljivejša infrastruktura, podobno pa velja tudi za ostale nadgradnje, recimo farme in rudnike. Nova podoba pa ni zgolj površinska nadgradnja, temveč spremembe segajo globlje. Od enice prisotno mrežo štirikotnih polj je zamenjala šahovnica šesterokotnikov. Meje med njimi so sicer zakrite, vendar se razdelitev opazi med raziskovanjem ter dejavnostmi, kot je nakupovanje sosednjih polj v mestih.
Prehod na heksagonalno ureditev (uporabljajo jo mnoge strateške igre, med drugim tudi namizni Catan) je zaslužen za še eno pomembno novost – nalaganje enot v eno samo polje, s čimer smo igralci ustvarjali nepremagljive armade smrti, je postalo stvar preteklosti. Vojaki po novem ne morejo pohajati po poljih, na katerih se nahajajo druge enote, kar skupaj s prenovo bojnega sistema Civilizaciji V daje prepotreben piš svežine. Taktično razpostavljanje sil je s tem močno pridobilo na pomenu, posebej glede na številne bonuse. Igra pri računanju izida bitk namreč upošteva mnoge dejavnike, kot so položaj sosednjih enot, vrsta terena, bližina prijateljskega mesta ali generala, obkoljenost ... Rezultat so vojne, ki z logističnega in taktičnega vidika neprimerno bolj verodostojno posnemajo resničnost. Topništvo je denimo bolje razpostaviti po višjem terenu, juriš na v gozdu utrjeno pešadijo je sila težaven, napadanje čez reko praktično samomorilsko ... Nov sistem deluje odlično in človek se vpraša, zakaj smo na vpeljavo morali čakati tako dolgo.
Nadalje je Civilizacija 5 spremenila način obravnave socialnih ureditev ter religije. V prejšnjih delih si napredke na teh področjih dosegal kar skozi tehnološko drevo. Zraven raziskovanja optike, ki omogoča plutje po odprtem morju, si se pač pozabaval še s študiranjem teologije. Tokrat je za socialnopolitično ureditev imperija zaslužno ločeno drevo napredka. Nadgrajuješ ga s pomočjo kulture, ki je ena izmed proizvedenih dobrin. Tako imenovane »social policies« so razdeljene v deset podskupin, recimo pobožnost, svobodo, trgovino in tako naprej. Za sprejetje neke ureditve si nagrajen z uporabnimi bonusi (več zlata iz mest, višja produktivnost, srečnejši živelj ...), ki jih je treba pametno izbirati glede na zastavljen dolgoročni cilj. Določene ureditve so vzajemno izključujoče, in če pobožno prebivalstvo naenkrat pahneš v ero civilnih svoboščin, sledi par potez kaosa ter upiranja. Izpolnitev petih dreves ureditev ti da možnost izgradnje projekta Utopia, s čemer dosežeš kulturno zmago.
Najmanjših sprememb sta bili deležni diplomacija in večigralstvo. Prva je glede na štirico nazadovala, saj je težko razbrati in predvideti namere konkurenčnih voditeljev. Prav tako so nekatere zahteve na voljo samo računalniško vodenim liderjem, dočim jih sam ne moreš postavljati. Multiplayer je takisto poenostavljen, s povsem izrezanim načinom »vročega stola«. Toda teh zamer ne gre jemati preveč resno. Civilizacija V je tako kot predhodnice v osnovi zgolj ogrodje, ki ga bodo osmislili in dodelali prihajajoči dodatki. In ogrodje je trdno ter brez trohice rje, kar daje upe v svetlo prihodnost. Lahko bi sicer pobentil nad mankom pravega napredka ter inovativnosti. A kdo sem jaz, da bi dvomil v modrost velikega Sida?
Specifikacije
Založnik: 2K Games
Zahteve: PC
Starostna omejitev: 12+
Ocena
ZA: klasična civilizacijska »zasvojljivost«, nova podoba, prenovljen bojni sistem
PROTI: sistemska zahtevnost, nepopoln sistem diplomacije, okrnjeno večigralstvo
Splošno: potezna strategija z večno svežo idejo
Igralnost: 5/5
Grafika: 4/5
Zvok: 4/5
Ponovno igranje: 4/5
Skupaj: 4/5