SwPower

 

Nemara se sprašujete, kako je tipkovnica lahko »igričarska«, ko pa sta razporeditev in število tipk standardizirana. Pitalica ni iz trte izvita in je eden poglavitnih razlogov, da se mnogim nakup tovrstnih modelov zdi nesmiseln. Toda smisel gamerskih različic ni v spreminjanju namembnosti ali načina uporabe, temveč majhnih dodatkih, ki olajšajo življenje ljubiteljem špilov. Začelo se je z ozadno osvetlitvijo tipk, ki koristi predvsem obiskovalcem LAN-partijev. Nato so se na seznamu dodatne opreme pojavila programibilna pritiskala makro, ki jim je moč poljubno določati funkcije. Nadaljevalo se je z dodatnimi zasloni, pokazatelji obremenjenosti sistema, celo z ločljivimi deli tipkovnic ... No, najpomembnejša in definirajoča lastnost igričarskih knofal je vseeno nekaj drugega – zmožnost obravnavanja velikega števila hkrati pritisnjenih tipk. Dočim navadne tipkovnice prebavijo nekje do 5 sočasnih pritiskov, nato pa omagajo in prenehajo prenašati ukaze, se špilavne različice hvalijo z 10 do 20 pritiski. Tehnologiji najpogosteje rečejo »antighosting« in je v igrah precej pomembna. Med hkratnim krmiljenjem lika, preklapljanjem orožij in izvajanjem kombinacij s tipkama Control in Shift namreč ni težko preseči omejitve navadnih modelov. Zagata pride do izraza predvsem v simulacijah bojnih strojev, vendar se z njo srečujejo tudi ljubitelji drugih zvrsti.

 

Med izbiranjem kljub temu ne pozabite na bržkone najpomembnejšo lastnost vsake tipkovnice: ergonomijo. Igričarski modeli so skorajda brez izjeme klasične zasnove, tako da prilagojenega razporeda tipk oziroma ukrivljenih površin po zgledu Logitechovih modelov Wave ne gre pričakovati. A to še ne pomeni, da široko in udobno naslonjalo za zapestja ni pomembno. Tako kot pri vsaki napravi, ki jo nato vsakodnevno uporabljaš, je tudi pri tipkovnicah vredno upoštevati modrost o preizkušanju pred nakupom. Ne pustite se zavajati slikam in navedbam v reklamah!

Tajvanski Gigabyte najbrž ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za enega največjih tehnoloških konglomeratov na svetu, ki je zaslovel z matičnimi ploščami in grafičnimi karticami. V zadnjih letih so obseg produkcije močno razširili in sedaj ponujajo čuda reči – od ohišij, hladilnih sistemov in zaslonov do napajalnikov ter mobilnih telefonov.

Aivia K8100 predstavlja poskus preboja na trg igričarskih dodatkov. Tipkovnica klasične zasnove je na voljo v treh barvah: kričeče rumeni ter rdeči in dosti bolj umirjeni grafitno črni. Gre za precej velik izdelek z razsežnim naslonjalom za dlani, ki je na osnovno enoto pritrjen s štirimi vijaki. Dobra rešitev, saj tako ni nevarnosti, da bi se naslonjalo med vročično akcijo odpelo in zaplesalo po mizi. Aivina pritiskala so spodobne kakovosti in med rabo ponujajo zadostno povratno informacijo. Sicer je takoj očitno, da namesto mehanskega škarjastega uporabljajo cenejše mehurčaste mehanizme. Prav tako se tu in tam zgodi, da pri čudnem kotu stiska tipkalo ne zazna ukaza. A malusi niso kritični in jih manj zahteven uporabnik bržkone ne bo zaznal. Tipke vsebujejo oranžno ozadno osvetlitev, ki jo je s pomočjo skritega pretikala mogoče izklopiti.

Kar se igričarskih funkcij tiče, je na prvem mestu peterica nastavljivih knofov. Z njimi upravljamo preko zmogljivega gonilniškega okolja, ki omogoča lepljenje praktično neskončnih zaporedij in celo vstavljanje zamikov. Prisotna je še tipka »Mode«, ki preklaplja med petimi profili z makri, kar maksimalno število shranjenih kombinacij dvigne na 25. Pri tem je fino, da je na tipke moč vezati osnovne okenske funkcije, kot so kalkulator, e-poštni odjemalec in slično. Tipkovnica namreč ne premore namenskih multimedijskih pritiskal. Med zanimivosti gre šteti tudi dotikovno drsišče za prilagajanje glasnosti. Vsekakor zanimiva ideja, vendar sistem v praksi ni najnatančnejši. Gigabyte oglašuje zmožnost hkratnega zaznavanja dvajsetih pritiskov, česar ne morem potrditi. Po mojih testih K8100 obvlada največ 10 sočasnih pritiskov.

Arvo spada med Roccatove izdelke, namenjene potujočim igričarjem. Drobčkana tipkovnica deluje kot praktična vaja v tem, kako na čim manjšo površino spraviti čim več tipk. Lepo oblikovano tipkalo s strateško razpostavljenimi modrimi diodicami vsebuje vse potrebne knofe, kar je vpričo skromnih mer manjši čudež. Še več – opremiti so jo uspeli celo s tremi programibilnimi tipkami makro, ki so postavljene pod preslednico. Lokacija se mi zdi izjemno posrečena, saj za dosego ni potrebno dvigovati prstov z naravnih položajev. Domiselnost kaže tudi knof »Mode« v desnem zgornjem kotu, ki preklaplja namembnost numeričnega dela. V igričarskem načinu se spodnji del številčnice spremeni v smerne tipke, dočim sicer opravlja svojo primarno nalogo. Preprosto in fino delujoče! Kakovosti tipk po drugi strani ne morem preveč pohvaliti. Očitno je, da gre za mehurne mehanizme s srednje dolgim hodom in med rabo je povratna informacija slaba. Arvo sicer ni imel težav z zaznavanjem pritiskov, toda občutek je bil medel in neprijeten. A kdo ve – morda bo vam odgovarjal, tako da tipkalo le preizkusite.

Največja hiba Arva je vseeno nekaj drugega – kompromisi, ki so jih Roccatovci morali skleniti vpričo majhnosti. Manko naslonjala pomeni, da roki med tipkanjem nimata zadostne opore, povrhu pa sta nenaravno skrčeni. Takisto moram pograjati postavitev tipke »Ž«, ki se nahaja v zgornjem desnem delu, takoj pred stiskalom za brisanje teksta. Položaj ni optimalen in narekuje veliko privajanja. Arvo pri nas velja slabih 65 evrov, kar vpričo povedanega deluje pretirano.

Če je Arvo David, je Valo nedvomno Goljat. Roccatovi inženirji so pri snovanju pozabili na ovire in se namenili ustvariti ultimativno igričarsko tipkovnico. Gigantsko tipkalo spominja na kontrolno ploščo vesoljskih ladij, kot so si jih predstavljali v osemdesetih, z malim morjem takih in drugačnih pritiskal. Poleg standardnega nabora 105-ih tipk je na voljo nič manj kot 41 nastavljivih makro-knofov, s katerimi se lahko igraš do onemoglosti. Privzeto so črne barve (tako kot preostanek tipkovnice), vendar je priložen polni nabor modrih in rdečih kapic, tako da moreš videz prilagoditi potrebam in okusu. Pri tem za snemanje in določanje zaporedij raba posebnega gonilniškega okolja ni nujna, marveč se zna Valo z njimi rokovati dinamično.

Med igranjem preprosto stisneš knof za snemanje makra, vnesešzaporedje in ga povežeš na želeni gumb. Tipkovnica si tosmerno pomaga z dvema megabajtoma vgrajenega pomnilnika. Tudi tipke so neprimerno kakovostnejše od Arvovih – z nižjim profilom in precej izrazitejšim povratnim odzivom. Osvetljene so s serijo modrih diod, katerih bleščavost lahko prilagodiš v treh korakih.

Vse našteto pa je zgolj površje Valovih sposobnosti. Na desnem delu tipkala se denimo nahaja zaslonček LCD s prilagodljivo vsebino. Privzeto kaže zasedenost procesorja in pomnilnika, določiš pa mu lahko prikaz neprebranih e-poštnih sporočil ali nekaj povsem tretjega. Takisto sta zanimiva vgrajen delilnik za zvok in USB. Tipkovnica lahko služi kot glavno stičišče za periferijo in ponuja dodatno režo USB ter vtičnika za slušalke in mikrofon. Slednji je celo del paketa. Prav tako se mi je dopadla gumijasta prevleka plastičnega ohišja, ki ponuja dober oprijem za osebke, nagnjene k potenju. Skupno vzeto gre torej za enega izmed najkompletnejših igričarskih izdelkov, s katerim se lahko ubadaš in – zakaj pa ne – igraš tedne. Zahtevanih 110 evrov ni malo, vendar je glede na zmožnosti cena upravičena.

Lycosa spada v nižji rang tipkovnic priznanega igričarskega podjetja Razer. Višje po cenovni in funkcijski lestvici so modeli Marauder, Anansi in ultimativni mehanični Blackwidow, za katerega upam, da se bo kmalu znašel v našem testnem laboratoriju. Temu navkljub Lycosa ni slab ali preveč preprost izdelek. Nasprotno. Pajkovka se resda ne ponaša s čuda funkcijami in dodatki, vendar se opazi, da so se snovalci posvetili perfekciji osnov. Tako lahko brez zadržkov zapišem, da gre za najbolj udobno tipkalo na tokratnem testu.

Gumirane in mehko osvetljene tipke ponujajo pravšnjo mero hoda ter med rabo vlivajo občutek zanesljivosti in natančnosti. Navkljub trudu in čudnim kotom pritiska se nikoli ni zgodilo, da sistem ne bi zaznal vnesenega ukaza ali da povratna informacija ne bi bila jasna. Dobro delujoč je tudi »antighosting«, vendar le če ne pritiskaš zaporednih knofov v isti vrsti. Omejitev med igranjem k sreči ne prihaja do izraza, saj med vročično akcijo parklji itak poplesujejo po celotnem tipkalu.

Kar se dodatkov tiče, so se Razerjevci najbolj potrudili z dotikovnimi večpredstavnostnimi tipkami. V zgornjem desnem delu naprave se nahaja ploščica s sedmimi zaznavali. Šesterica je namenjena upravljanju z medijskimi predvajalniki, dočim zadnje preklaplja med različnimi načini osvetlitve. Odločiš se lahko za popolno osvetlitev, izklop lučk ali poudarjen sveti skupek WSAD. Namenskih makrogumbov ni, vendar softver omogoča vezanje funkcij na kateregakoli izmed standardnih (po domače povedano: programibilna je celotna tipkovnica!) ter celo dinamično preklapljanje med profili. V zaokrožku lahko zapišem, da se mi Lycosa nadvse dopade. Če iščete nekičasto, vsakodnevno uporabno tipkalo, jo nedvomno uvrstite med glavne kandidate. Zanjo boste odšteli 80 bankovcev.

Za Logitech bi lahko rekli, da je oče igričarskih tipkovnic, saj je norijo makro-tipk in prikazovalnikov LCD začel prav model G15. G110 je njegov manjši bratranec, namenjen osebkom, ki ne potrebujejo dragih dodatkov. To ne pomeni, da je stodesetka kakorkoli okrnjena, le zaslonček je odpotoval v večna lovišča. Ostale zmožnosti so bolj kot ne nedotaknjene, dodanih pa je celo nekaj novih. Med večje posebnosti gre šteti vgrajeno čipovje za zvok s pripadajočima vtičema za slušalke in mikrofon. Če vaše računalo ne poseduje zvočne kartice – kar je v dobi integriranih kodekov malo verjetno – lahko to nalogo prevzame kar tipkovnica. Prisotne so tudi ustrezne kontrole s tipkami za predvajanje, koleščkom za uravnavanje glasnosti in pritiskaloma za izklop pripete zvočne periferije. Pogrešali ne boste niti gumbov makro, ki jih je dvanajst, s petimi dodatnimi knofi za preklapljanje med profili. Gonilniki ne obvladajo le lepljenja dolgih zaporedij, temveč celo določanje barve osvetlitve na posameznih tipkah. Odlična ideja, za katero upam, da si jo bodo sposodili tudi drugi proizvajalci.

In ergonomija? Tipke na G110 so zasnovno popolno nasprotje tistih na Lycosi. So visoke in ponujajo dolg hod ter zasnovno spomnijo na Roccatov Arvo. Podobnost se s tem na srečo konča, kajti občutek med delom je preprosto odličen – z ravno pravo mero upornosti in dobrim povratnim odzivom. Če vam odgovarjajo starošolske tipkovnice in se zmrdujete nad nizkohodnimi prenosniškimi, je to to! Minusov ni veliko, pravzaprav lahko pobentim le nad plastično oporo za dlani, katere pritrditveni mehanizem deluje, kot da bo vsak čas razpadel. Za osemdeset evrov, kolikor naši trgovci zahtevajo za G110, boste težko našli celovitejše igričarsko tipkalo.