Call of Duty: Black Ops

Nove tehnologije

Specifikacije:: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii, Nintendo DS
Spletna stran:: http://www.callofduty.com

1 2 3 4 5 Ocena: 5

Kakih sedem let je tega, kar smo v grabežljive ročice dobili prvo igro z naslovom Call of Duty. Tedaj si je malokdo mislil, da se bo v drugo svetovno vojno postavljena streljačina preobrazila v eno najprepoznavnejših igričarskih franšiz. A vodilni pri založniku Activision so zavohali dober posel in odtlej ni minilo leto brez novega poglavja v sagi. Klici dolžnosti so se in se še vedno množijo z nevideno hitrostjo, in to na vseh razpoložljivih sistemih. Serija ni ostala omejena na največji spopad v zgodovini človeštva, temveč je v obdelavo vzela tudi druga zgodovinska obdobja. Po sodobnih Modern Warfare in Modern Warfare 2 smo tako dobili Black Ops, ki se osredotoča na napete čase hladne vojne. Sedaj čakamo samo še futuristično izpeljanko, ki bo strojnice in granate zamenjala za laserje in plazmatske metalce. Nemara prihodnje leto, ko bo na sporedu Modern Warfare 3 ...

Black Ops, drugače sedmi Call of Duty po vrsti, v ospredje postavlja doživetja skrivnega agenta Alexa Masona. Sodeč po zgodbi je tipček svoje umazane, a neverjetno sposobne parklje imel v vsaki vroči župi hladne vojne – od Kube preko rusije do Laosa in Vietnama. Za razliko od Modern Warfare 2, kjer je pripoved služila kot ohlapno ogrodje za spektakularne misije, je Black Ops precej bolj zgodbovno gnan. Tako smo priča zaroti svetovnih razsežnosti, v kateri skrivna rusko-nemška naveza s potentnim kemičnim orožjem ogroža obstoj pravičniških Združenih držav Amerike. Rešitev za prihajajočo nevihto uničenja se skriva v Masonovi razklani psihi, zato skupaj z njim podoživljamo črne operacije in iščemo odgovore.

Enoigralska kampanja traja kakih sedem ur in brez dlake na jeziku lahko zapišem, da gre za vrhunec callofdutyjevske izkušnje. Odprave so pojem filmskosti ter spektakularnosti in so ustvarjene z jasnim namenom: iz igralca izvabiti odziv navdušenja. Ne glede na to, ali kot pripadnik četice specialcev sodelujemo v poskusu atentata na Castra, se plazimo v skrivno rusko raketno izstrelišče, preganjamo po strehah Hong Konga ali sejemo uničenje po vietnamskih vasicah, je vse podrejeno epskemu spektaklu. Vse naokoli tebe zgradbe in vozila izginjajo v gromozanskih eksplozijah, prijatelji in sovražniki kriče umirajo, ti pa mirno prazniš magazin za magazinom. Kjer v drugih igrah najdeš premore in obdobja zatišja, je Black ops en sam eksplodirajoči vrhunec – ultimativna rambovska različica vojne, prirejena generaciji, ki so jo vzgojili akcijski filmi in igre. Da programerska skupina Treyarch obvlada posel, kaže tudi razgibanost izkušnje. Igra ni omejena zgolj na klasično prvoosebno rešetanje, temveč te vseskozi postavlja pred različne preizkuse. Nemalo je odsekov, kjer poprimeš za stolpič na premikajočem se vozilu, prisotni so tiholazni deli z nožem kot edinim orožjem, v džungli celo sedeš za krmilo do zob oboroženega ruskega helikopterja. Vrh tovrstnih misij je vožnja z oklepljenim čolnom po džungelski reki, kjer ob spremljavi komada Sympathy for the Devil legendarnih Rolling Stones vaporiziraš vse, kar se premika.

Grafični srček IW (enak kot v World at War) je nalogi večji del dobro kos in tako na računalu kot konzolah izriše par nepozabnih scen. Posebne hvale sta vredna rusko raketno oporišče in v ledeni sever vkovana skrivna baza, kjer se videno z lahkoto primerja s scenami iz Crysisa in Halo: Reach. Podrobnejši pogled po drugi strani kaže, da se motorčku izteka uporabnost. Določeni modeli vozil in teksture ne prenesejo bližinske inšpekcije, z zamazanimi podobami ter grobimi, nazobčanimi robovi. Močno upam, da bo Modern Warfare 3 izdelan s svežim srčkom. Zvočni podlagi po drugi strani ni moč očitati ničesar. Produkcijska mogočnost Activisiona se kaže tako v slavnih govorcih – glasove so med drugimi posodili Ed Harris, Topher Grace, Ice Cube in avatarovski Sam Worthington – kot v licenciranih skladbah. Ob omenjenem Sympathy tako igraš ob spremljavi Fortunate Son rokerjev Creedance Clearwater Revival, slišati pa je moč celo Eminemovo Won’t Back Down. Na vrhunski ravni so tudi učinki – s prepričljivimi zvoki orožij ter vozil.

Ima pa vse skupaj tudi izrazito senčno stran. Prej omenjeni »vrhunec callofdutyjevske izkušnje« nosi še en pomen, ki bo izkušenejšim igričarjem zagrenil doživetje. Preprosto povedano je Black Ops najbolj premočrtna igra, kar sem jih imel priložnost preizkusiti. Ne razumite narobe, z linearnostjo kot tako ni nič narobe. Težava je v skrajnosti te omejitve, saj sem pogosto imel občutek, da sploh ne igram, temveč vnašam ukaze po navodilih avtorjev. Večina nivojev ni nič drugega kot skupek koridorjev, ki jih prekinjajo skriptani dogodki ter sekvence, in včasih se vprašaš, ali se špil nemara ne igra sam. Za kakršnokoli skrenitev z začrtane poti si kaznovan takoj – in to kar z začetkom z zadnjega shranjenega položaja. Špil te mirno umre za take malenkosti, kot je oddaljitev od skupine, zavoj v nepredvideno smer ali izstrelitev metka, kjer tega ne bi smel. Že res, da so navodila za to, kar moraš početi, večji del jasna (drugje pač umreš tolikokrat, dokler ne ugotoviš, kaj točno so avtorji hoteli od tebe), toda vsaj jaz si nisem mogel pomagati, da ne bi kdaj poskusil po svoje. No, po parih vzgojnih pogibelih sem se vdal in Black Ops igral tako, kot je bil zamišljen – kot interaktivni film.

Kakorkoli, enoigralska plat je od nekdaj samo del Call of Dutyjev. Tisto, kar igri daje dodatno vrednost in upravičuje dolg obstoj, je večigralstvo. Treyarch se pri dotičnem niso oddaljevali od smernic, ki jih je s Call of Duty 4 začrtal Infinity Ward. Srčika tekmovalnega protipuščavništva je sistem napredovanja. Z udeleževanjem v spopadih in uspešnim ugonabljanjem sovražnikov pridobivaš točke, s katerimi nato odklepaš orožja, opremo in druge priboljške. Sistem nadgradenj je neverjetno razvejan in vključuje malo morje opcij, s katerimi lahko prilagodiš videz lika ter orožja. Na voljo so različna oblačila, maske, oklepi, nalepke za pokalice, dodatki v obliki dušilcev in merilnih sistemov ... Z nekaj truda in dosti vloženega časa lahko izdelaš unikatnega operativca, ki bo na bojišču takoj prepoznaven. Sam občutek in način boja je po drugi strani standarden. Black Ops se po spletu igra podobno, kot se je njega dni častitljivi Call of Duty 2: spopadi so hitri in akcijski, ter bolj kot realističnosti prirejeni takojšnji zadovoljitvi. Nemara največja večigralska novost Black Ops so namenski strežniki, ki jih ekskluzivno gosti podjetje Game Servers. Z njimi bi naj odpravili težave s časovnimi zamiki in nestabilnostjo privatnih serverjev. Rezultat žal ni povsem pozitiven. Pecejaško različico igre v večigralstvu pestijo hrošči, dočim je na konzolah prisoten hud lag (slengovski izraz za zamik). A kot kaže, navdušencev to ne moti preveč, saj igralcev ne manjka ob še tako čudnih urah.

Kaj potemtakem zapisati za konec? Po pravici povedano sem dolgo bil v precepu, kako oceniti Black Ops. Osebno igri ne morem odpustiti neverjetne omejenosti ter solidne, a prežvečene večigralske izkušnje. Po drugi strani gre za najbolje prodajano letošnjo igro, ki je samo v prvih 24-ih urah našla preko sedem milijonov lastnikov! Navdušenje ter hvalo je zaznati tudi v raznih spletnih klepetalnicah. Tako je povsem jasno, da Black Ops povsem ustreza svoji ciljni skupini in tej je nenazadnje prilagojena tudi ocena. A starejši in predvsem bolj izkušeni igričarji, ki v špilih iščete izziv, oceni komot odštejte zvezdo ali dve. Ter preizkusite Vanquish!