SwPower

 

 

 

Zanimivo je, da je bil internet še pred kratkim samo tekstoven (brez grafike). Sedaj je kot kakšna svetleča revija, z lepo grafiko in s slikami na vsaki strani. In zaradi širokopasovnega interneta lahko sedaj po spletu gledamo tudi filme.

 

S spleta lahko snamemo vse, od napovednikov, animacij, TV-programov do filmov, ali pa si jih pogledamo kar »online«. Za dostop do takih vsebin ima splet precejšen potencial. Možno je celo, da bo nekoč izpodrinil klasično televizijo. Sedaj gledanje filmov na spletu ali drugih virih ni tako preprosto, kot bi moralo biti. Obstaja na ducate različnih zapisov (formatov) in še večje število predvajalnikov, ki jih lahko predvajajo. Kako torej zagotoviti, da bodo vsi tipi datotek delali na našem računalniku?

 

 

 

Če smo že kdaj poskusili pogledati film na spletu ali predvajati film, ki smo ga sneli z njega, in nas je pričakala samo slika brez zvoka, ali samo zvok, ali pa celo nič in je program sporočil napako, potem nam ni treba skrbeti. Nismo edini, ki se nam je to zgodilo. Težava je v tem, da obstaja toliko različnih video datotek in vsaka potrebuje svoj specifični predvajalnik. Da je na voljo toliko različnih formatov, je samo en krivec – velikost.

 

Video datoteke so po svoji naravi velike in da bi jih lahko razposlali po internetu ali shranili na trdi disk, jih moramo zmanjšati. Video si lahko predstavljamo kot neki skupek. Gre za 25 slik na sekundo in zvok. Če bi to shranili kot digitalno datoteko v svoji »surovi« obliki, bi bila datoteka velika do dva gigabajta na minuto. To pomeni, da bi na trdih diskih lahko imeli samo omejeno količino filmov. Na srečo pa nam pri tej zagati pomaga kompresija.

 

To je tehnika, ki se uporablja za stiskanje datotek na samo del njihove originalne velikosti, kar pomeni, da po navadi izgubimo nekaj podatkov. Pri video vsebinah se najprej znebimo tistih elementov, ki jih človeško oko ne vidi. To je nekako podobno kompresiji MP3, ki iz zvočne datoteke odreže tiste frekvence, ki jih človeško uho ne sliši.

Celo DVD-ji uporabljajo video kompresijo, da lahko spravimo film na 4,7- ali 8,5-gigabajtni medij. Ti uporabljajo kompresijo MPEG2. Video z visoko ločljivostjo je prav tako kompresiran. To je pomembno, sploh če vsaka slika videa vsebuje do sedemkrat več informacij od klasičnega videa. Na žalost ni univerzalne kompresijske tehnike, kar pomeni, da se je čez leta razvilo veliko različnih formatov videa. Tako bomo na računalniku morali imeti kar nekaj programov, da bomo lahko predvajali vse formate.

 

 

 

Vsak računalnik ima vsaj en program za predvajanje video vsebin – WMP (Windows Media Player). Zadnja različica tega programa (11) je kompatibilna z video datotekami WMV skupaj z veliko drugimi glasbenimi in filmskimi datotekami. Če pa je ta program vse, kar imate na računalniku, boste kaj hitro ugotovili, da to še zdaleč ne bo dovolj. Povsem normalno je, da imamo na računalniku dva programa ali več, s katerimi pokrijemo glavne filmske zapise, ki so na voljo. Zraven WMP-ja bomo morali namestiti še Apple Quicktime Player. S tem bomo lahko predvajali video zapise, narejene na Macih, in sicer datoteke s končnico MOV in tudi tiste, narejene na računalnikih. To pa ni tako lahko, kot se sliši.

 

Quicktime 7 je na voljo kot samostojen program ali v sklopu s programom iTunes. Ta bo koristen, če uporabljamo iPod, oziroma če ga že imamo, potem imamo po vsej verjetnosti Quicktime že na računalniku. Obstaja tudi plačljiva različica, imenovana Quicktime Pro, ampak večina uporabnikov je ne bo potrebovala, zato si bodo omislili kar brezplačno. Druga priljubljena izbira je Real Player. Do nedavnega je bil format Real Player namenjen predvsem pretakanju glasbe in videa »online«. Zdaj ni več tako, zato se zna zgoditi, da ga sploh ne bomo potrebovali. Vendar si vseeno lahko omislimo brezplačno različico Real Player 11.

 

Adobe Flash Player je nujno potreben za ogled video vsebin na veliko spletnih straneh.

 

 

 

Pri glavnih predvajalnikih obstaja nekaj drugih aplikacij, ki jih moramo namestiti za ogled nekaterih video vsebin. Uporabniki Windows Vista Home Premium bodo lahko gledali DVD-filme kar v WMP11 brez dodatnih programov. Vsi drugi pa si bodo morali kupiti in namestiti DVD-dekoder plug-in za WMP11 ali si kupiti samostojno DVD-aplikacijo, kot je Cyberlink PowerDVD. Plačljivi predvajalniki lahko po navadi tudi predvajajo HD-filme, ampak za to pa moramo imeti pogon blu-ray ter grafično kartico in monitor, ki podpirata HDCP.

 

 

 

Poleg samostojnih predvajalnikov bomo potrebovali tudi vtičnike za spletne brskalnike, če bomo hoteli gledati filme na spletnih straneh. Windows Media Player, Quick Time in Real Player imajo svoje vtičnike, in če imamo nameščen že osnovni program, so se v Internet Explorerju namestili potrebni dodatki. Da bi to preverili, odprimo Internet Explorer (verjetno imate različico 7), kliknemo na Tools, nato na Internet Options in izberemo jeziček z imenom Programs. Nato kliknemo na Manage add-ons in v oknu, ki se pokaže, kliknemo na Name, da se vtičniki razporedijo po abecedi. Pomaknemo se nižje po seznamu in pogledamo, če bomo kje zasledili zapise o Quicktimu ali Real Playerju in Windows Media Playerju.

 

Windows Media Player nima vedno pravega kodeka za predvajanje video vsebin.

 

Če uporabljamo Firefox ali kateri drugi brskalnik, ki ni IE, bomo morali vtičnike ročno namestiti. Uporabniki Firefoxa se lahko odpravijo na spletni naslov https://addons.mozilla.org/en-US/firefox/browse/type:7, kjer so na voljo brezplačne različice teh vtičnikov. Še en pomemben vtičnik, ki ga bomo nujno morali namestiti, ne glede na to, kateri brskalnik uporabljamo, je Adobe Flash Player. Flash je najpogostejši video format na spletu, uporabljen za pretakanje video vsebin, in kot tak je tudi uporabljen na največjih spletnih mestih, kot je YouTube. Flash lahko prenesemo s spleta, če ga še nimamo na računalniku. Lahko si namestimo tudi Adobe Shockwave Player, če smo že ravno pri tem.

 

 

 

Stvari pa so lahko še bolj nejasne. Tudi če predvajalnik podpira določeno video datoteko, to nujno ne pomeni, da jo zna predvajati. Tako lahko sklepamo, da je računalnik, če je v preteklosti znal predvajati datoteko Windows AVI, kompatibilen tudi z vsemi drugimi datotekami s končnico .avi. Na žalost to ni res. Format AVi je dejansko sestavljen iz več komponent. Tako je lahko znotraj tega kateri koli drugi video format. Enako lahko trdimo za MOV in MPG.

To ne pomeni, da samo potrebujemo nameščen primeren predvajalnik, temveč moramo imeti tudi ustrezen kodek, če želimo predvajati tiste video vsebine. »Codec« je skrajšan zapis za compressor/decompressor in je del programske opreme, ki jo uporablja predvajalnik, da lahko bere datoteke, skompresirane z drugačno metodo. Veliko medijskih predvajalnikov, tudi Windows Media Player in Quick Time, imajo svoje kodeke za najbolj priljubljene formate. To pa ni zagotovilo, da bomo vedno imeli kodek, ki ga bomo potrebovali za predvajanje nečesa, kar smo sneli z interneta. Manjkajoči kodeki so eden največjih problemov pri predvajanju filmov.

 

Kodek Xvid je brezplačen.

 

 

 

Poskusimo lahko namestiti vse kodeke, ki jih potrebujemo. Velika večina jih je brezplačno na voljo na spletu. Odpravimo se na www.divx.com in kliknimo na Free Download za prenos kodeka Divx. Če bi to počeli za vsak kodek, bi trajalo precej več časa, kot ga imamo po navadi na voljo. Precej preprosteje je sneti celoten komplet, kakršen je K-Lite Mega Codec Pack, ki vključuje vrsto kodekov, ki jih bomo potrebovali za predvajanje različnih video formatov. Kot bonus ima celo selekcijo uporabnih avdio kodekov za predvajanje glasbenih formatov, kot je Ogg Vorbis.

 

Kot alternativo si lahko omislimo univerzalni predvajalnik, kot je VLC, ki deluje malce drugače od drugih, saj ima že vse kodeke vgrajene in za svoje delovanje ne potrebuje nobenih dodatnih.

 

Media Player Classic je alternativa (vključen v komplet kodekov K-Lite), ki je primerna za starejše, šibkejše računalnike.

 

Če imamo še vedno težave pri predvajanju video datotek in smo poskusili tako s kompletom kodekov kot z univerzalnim programom, potem moramo poskusiti Gspot. To je brezplačen program, ki ugotovi, kateri kodek potrebujemo za predvajanje določene video datoteke.

 

Lahko pa video pretvorimo tudi v neki drug format. Na voljo je veliko programov, ki lahko konvertirajo iz enega formata v drugega. Med njimi je Total Video Converter, ki je plačljiv, ali Quick Media Convertor, ki je brezplačen. Konvertiranje ni vedno najboljša izbira in je pogosto krivec za izgubo kakovosti zvoka in težave pri sinhronizaciji slike in zvoka.

 

Gledanje videa na računalniku je lahko precej bolj zapleteno, kot si mislimo. Zaradi vedno več formatov in njihove zmedene narave, ne vemo, kateri kodek potrebujemo za ogled nekega filma. Ni najbolj prijetno, pa vendar se da s pravimi (po sreči še z brezplačnimi) programi predvajati praktično vse video vsebine, na katere bomo naleteli.

 

 

 

1. Z interneta snamemo zadnjo različico programa Gspot in jo namestimo. V meniju Start, All Programs in Gspot izberemo Gspot Codec Information Appliance, da zaženemo program. Video datoteko, za katero želimo najti kodek, povlecemo v okno Gspot.

 

 

2. Gspot bo pregledal video datoteko in izpisal, kateri kodek potrebujemo za predvajanje. To najdemo v zgornjem desnem kotu programa, kjer piše Video. V našem primeru lahko vidimo, da potrebujemo kodek Xvid. Takoj pod tem je tudi napisano, da ta kodek ni nameščen.

 

 

3. V spletnem iskalniku poiščemo Xvid, ki nas bo najverjetneje usmeril na www.xvid.org, kjer bomo kliknili na Looking for Divx Codec. Prenesemo kodek Xvid za Windows, ga zaženemo in namestimo. Sedaj bi Windows Media Player to video datoteko moral predvajati.