SwPower

 

 

 

Tako je sedaj uveljavljeno že nekaj standardov za takšne naprave, zato je ves proces "streamanja" datotek izredno lahek proces. Glavni ključ oziroma protokol je UPnP, ki pomeni Universal Plug and Play. Tak servis podpirajo celo Windows Media Player 11 in tudi velika večina usmerjevalnikov v domačih omrežjih. Če vse skupaj povežemo, bomo lahko delili datoteke med obema napravama samo s pritiskom na en gumb. To pomeni, da je druga naprava lahko prav tako računalnik s programom Media Player 11 ali morda kakšna konzola nove generacije, na primer XboX 360, PlayStation 3, ali kak poseben multimedijski predvajalnik.

 

Pojavljajo se tudi nova pravila in navodila za kompatibilnost, in sicer jih je napisala zveza DLNA (Digital Network Living Alliance). Če ima vaša naprava certifikat DLNA, bo zagotovo delovala z drugo napravo s tem certifikatom. Vse to je dober korak k boljši izkušnji pri prenašanju multimedijskih datotek v lokalnem omrežju, še posebno zaradi vedno boljših naprav, ki prihajajo v ta segment izdelkov. Opremljene so s povezavama UPnP in WiFI in so sposobne najti katere koli datoteke na drugi napravi. Da pa ne boste mislili, da so te naprave samo posebni predvajalniki ali majhne črne škatlice, ne, so veliko več kot to. Take naprave so lahko tudi prenosni predvajalniki glasbe ali videa in tudi mobilni telefoni.

 

Vendar je samo ena naprava, ki je trenutno priljubljena v več milijonih domovih. Gre za konzolo, ki ima na vsem svetu najboljše prodajne številke. Vsi že vemo, da gre za Nintendo Wii. Je konzola, ki ima veliko večje občinstvo kot Microsoftovi ali Sonyjevi izdelki. Ampak ni vse tako dobro, kot se sliši. Kljub priljubljenosti je konzola Wii edina od vseh treh omenjenih, ki nima podpore za predvajanje multimedijskih vsebin. Vendar sam Wii ponuja veliko več od igranja iger. V bistvu je lahko edina škatlica zraven televizorja, ki bo lahko počela vse. V tem vodniku vam bomo pokazali, kako jo lahko spremenite v multimedijski predvajalnik.

 

 

 

Brez računalnika pač ne gre. V bistvu bo center oziroma prostor, kjer boste imeli vse multimedijske datoteke, ki jih bo Wii predvajal. Med drugim je na računalniku najlažje urediti zbirko vseh filmov.

 

Verjetno ga že imate doma, a vseeno ga moramo omeniti. Wii se lahko na internet povezuje brezžično, a za to pač moramo imeti brezžično omrežje. Wii lahko povežete tudi prek klasičnega mrežnega kabla, za to pa si morate omisliti poseben pretvornik, ki omogoči, da na Wii priključite mrežni kabel.

 

Navsezadnje potrebujemo tudi konzolo Wii, brez katere si s tem člankom in vodnikom nimamo kaj začeti. Sicer v osnovi ni narejena za ta namen, a jo lahko kaj hitro prepričamo, da to zmore.

 

 

 

1. Omenili smo že, da Wii ne zmore predvajati videa. Sam po sebi ne, čeprav podpira UPnP, vendar nima takšne programske opreme. Nekaj teh je že na voljo za plačilo, a kot alternativa nam ostane predvajanje prek interneta.

 

 

2. Najlažja pot k spremenitvi Wiija v medijski predvajalnik je z uporabo Orba. To je aplikacija, ki zmore deliti multimedijsko vsebino s katero koli napravo, in to kar prek brskalnika. Zmore tudi pretvarjati filme, da povezava ni tako obremenjena.

 

 

3. Orb najprej namestimo na računalnik in ustvarimo uporabniški račun. Odklikamo na spletno stran www.orb.com, s katere snamemo programček. Namestimo ga na računalnik in si ob tem tudi ustvarimo uporabniški račun.

 

 

4. Med namestitvijo nam program ponudi možnost, da ustvarimo uporabniški račun. Vpišemo vse podatke, kot so uporabniško ime, geslo in veljaven e-poštni naslov (morali ga bomo potrditi).

 

 

5. Ko smo se registrirali, je čas, da nastavimo program. Pametno je, da pregledamo vse mape, ki so nastavljene za določeno vsebino, in jih po potrebi zbrišemo ali dodamo nove, odvisno od tega, kje imamo shranjene multimedijske datoteke (video, glasbo, slike, dokumente ...).

 

 

6. Naslednji korak je, da si kar na računalniku prilagodimo Orbov vmesnik na spletu. Odklikamo na mycast.orb.com in se prijavimo z ustvarjenim uporabniškim imenom in geslom. Ko smo prijavljeni, se odpre Orb. Tukaj lahko nastavimo videz programa. Vsebine lahko dodajamo na prvo stran, nastavljamo, s čim se bodo predvajale (za Wii je treba nastaviti Flash Player), in veliko drugega. Za več možnosti kar sami pobrskajte.

 

 

7. Če na Wiiju še ni internetnega brskalnika, ga moramo kupiti. Za to potrebujemo 500 Wiijevih točk. Dobimo jih tako, da jih kupimo kar prek Wiija z viso ali mastercardom oziroma z vrednostno kartico z 2000 točkami iz trgovine. Brskalnik se imenuje Internet Channel in gre za posebno različico brskalnika Opera, ki je prilagojena za Wii.

 

 

8. V internetnem brskalniku na Wiiju vtipkamo naslov mycast.orb.com in se prijavimo. Dobro je, če tukaj odkljukamo še možnost, da si stran zapomni naše podatke in da nas naslednjič sama vpiše. Stran si je pametno tudi shraniti med zaznamki, da ne bomo vedno vpisovali tega naslova.

 

 

9. Odpre se drugačna različica Orba kot v brskalniku na računalniku. Ta je precej boljša za Wii in je obenem tudi videti kot nekak medijski center. Sedaj kar intuitivno pobrskamo med multimedijskimi datotekami. Izbiranje datotek je precej preprosto, saj je treba z wiimotom samo klikniti nanje in nato še »play«.

 

 

 

Se sprašujete, kako to sploh deluje? Razlaga je precej preprosta. Program Orb deluje kot vmesnik med računalnikom in vsebino na njem in internetom. Wii se prek brskalnika poveže na spletni servis, kjer se dostopa do vsebine, ki jo oddaja računalnik. Preprosto, kajne?

 

 

 

Stvar deluje, a vendar ne tako gladko, kot bi človek pričakoval. Že šibkejši računalniki imajo težave s predvajanjem flash vsebin, kaj šele, da jih ne bi imel naš podhranjen Wii. Predvajanje se rado zatika, kar je nekako logično, če pomislimo, da se vsebina sproti pretvarja na računalniku, zato da jo lahko gledamo na Wiiju v brskalniku. Za tako početje je dobro imeti tudi boljšo povezavo, saj se zna kaj hitro zgoditi, da se šibkejša zapolni, kar povzroči nalaganje (»buffer«).

 

 

 

Zadeva deluje in tak koncept pravzaprav sploh ni slab. S tako preprostim postopkom lahko Wii spremenimo v multimedijski predvajalnik in konzola postane uporabnejša. Celoten koncept bi deloval še precej bolje, če bi se vsebina prenašala po lokalnih poteh in ne po omrežju. Plačljivo rešitev nam ponuja X-OOM, in sicer pravi medijski center za Wii. V bistvu gre za enak princip, le da je vse skupaj precej naprednejše in seveda hitrejše, saj deluje po lokalnem omrežju. Za ta program je treba odšteti slabih 40 dolarjev in seveda še nekaj za Internet Channel na Wiiju, tako kot v našem postopku.